All we do is travel

4. April 2018

Julija Kadunc

Moj Wellington

Po treh mesecih dela, ki mi jih viza omogoča pri enem delodajalcu, sem uspela prihraniti 3000 dolarjev in se odpraviti na zaslužen potep po južnem otoku. Trenutno se nahajam v Christchurchu, največjem mestu na južnem otoku, ki se še vedno postavlja na noge po silovitem potresu iz leta 2011. Po življenju v slikovitem, centralnem Wellingtonu se mi s svojimi razvlečenimi ulicami in maloštevilnimi kavarnami zdi kot mesto duhov. 
 
Zato bi raje malce več napisala o svojem življenju v Wellingtonu, kako se da preživeti s 15 dolarji na dan in kaj vse se najde v tem mestu. Kot sem omenila že v prejšnjem članku, me je nekako doletela ta sreča, da sem našla mesto v »Rainbow villi«, hipi skupnosti, kjer sem tudi prvič dejansko izkusila »dumpster diving«. Zaščitna obleka, naglavna lučka, trdi škornji, 1 avto in najmanj 4 osebe so potrebni za dobro akcijo oz. »dumpster mission/run«. Ne boste verjeli, kaj vse se najde v smetnjakih ob supermarketih. Popolnoma v redu sadje in zelenjava (malo obtolčeno ali nepravilnih oblik), kruh (en dan čez rok trajanja) ter celo mlečni izdelki in meso (ki pa ga nikoli nismo vzeli). Seveda je treba hrano potem pregledati, razvrstiti in oprati ter obrezati. Potrebno je nekaj discipline, vendar se potem toliko več prihrani pri nakupovanju. 
 

Stroški hrane so, kot sem že omenila, precej visoki. Pomaranče in limone stanejo okoli 8 $/kg, prav tako nektarine in drugo eksotično sadje, zelo dragi so na primer avokado, ingver, paprika in kumare. Banane, korenje, jabolka in hruške so zmernih cen, tako da si jih največkrat privoščim. Za kavo v kavarnah je treba odšteti najmanj 4,5 $ (mala) pa vse do 5,5 $, cena hitrega kosila (falafel, burito, azijska hrana) pa se začne pri 10 $. Najceneje je torej kuhanje večjih količin hrane doma, tako da potem ostane še za en obrok. Novozelandci drugače nimajo prav veliko lastnih specialitet - omembe vredne so »meat pies«, mesne pite, ki jih prodajajo na vseh bencinskih črpalkah in v različnih variacijah, za kar ugodno ceno (2-5 $), vendar niso najbolj okusne. In pa Pavlova, kremna torta s sadjem ter razlog za mnoge burne razprave med Avstralci in Novozelandci, ki vsak zase trdijo, da izvira iz njihove države. 
 

Prehranjevanje v tako kulinarično skopi državi tako hitro lahko postane precej dolgočasno, zato si včasih velja privoščiti kakšen avokado več. Življenja v Wellingtonu sem se kar precej navadila in moram reči, da mi je zelo všeč. Imam svoje kolo, službo, streho nad glavo in dejansko sem lahko začela z nekakšno rutino. Uspela sem pridobiti manjši socialni krog ljudi, s katerimi počnem stvari, našla sem celo dva študenta, ki ju učim nemščino. Rutina – to se mi zdi največja razlika med ljudmi, ki samo potujejo po Novi Zelandiji, in med tistimi, ki tu tudi delajo. Prvi se v določenem kraju ustavijo le za nekaj časa, po navadi le zadosti, da si ogledajo par znamenitosti, nato pa že drvijo proti naslednjemu. Tudi sama sem to počela prvi mesec, vendar si na tak način ne zmoreš ustvariti čisto prave slike o življenju tukaj, saj se večino časa seliš in se ne moreš »zavezati« ničemur. V Wellingtonu sem se torej začela počutiti doma, a ravno, ko sem dobila ta občutek, sem se že morala odpraviti na jug. Spet je bilo težko privleči svoj 100-litrski nahrbtnik na plano in vanj poskusiti zbasati še več stvari, kot sem jih imela prej. 
 
Preden sem zapustila »dom stran od pravega doma«, sem se odpravila na nekaj avantur po mestu in okolici. Mesto mi je priraslo k srcu zato, ker je ravno prav majhno, da se ne počutiš kot le številka v množici, ima pristanišče in z njim pridih pustolovščine ter je polno malih restavracij, kavarn in barov, vedno polnih ljudi. Glavna »nakupovalna« ulica je Cuba street, kjer se zmeraj veliko dogaja. Ulica je zaprta za javni promet, tako da se lahko prosto sprehajaš med alternativnimi »opp shopi« (trgovine z rabljenimi oblačili, ki so na Novi Zelandiji zelo popularne in imajo zelo kvalitetno ponudbo oblek in raznovrstnih stvari), knjigarnami, joga studii ter bari. Vsak vikend priredijo »Cuba street night market«, nekaj podobnega kot naša »odprta kuhna«, stojnice s hrano z različnih koncev sveta. Tudi festivalov in koncertov v mestu ne manjka; bila sem deležna ogromne parade za kitajsko novo leto, ciganskega sejma z raznimi cirkuškimi delavnicami ter velikega plesa Haka (tradicionalni ples Maorov) za praznik Nove Zelandije. 
 

Wellingtonška okolica ima tudi kar precej ponuditi ljubiteljem Gospodarja prstanov, od delavnice WETA , kjer je bilo narejenega veliko materiala za filme, do točnih snemalnih lokacij. Raziskala sem torej »goro mrtvih«, Rivendell (dom vilinov) ter še nekaj ostalih manjših prizorov snemanja. Vedno znova me preseneti osupljiva narava, ki je tej deželi kar in kar ne zmanjka. Zmanjka le telefonskega signala, ko se voziš po prostranih podeželskih cestah, obdanih s travniki, kjer se pase tisočero ovc. Pokrajina na severnem otoku me včasih malce spominja na Slovenijo, vendar se hitro pojavita kakšen fjord oziroma vulkan, ki me poneseta nazaj v realnost. 
 
Tudi sam razmišljaš o delu in potovanju po osupljivi Novi Zelandiji? Potem si preberi Julijine dogodivščine na njenem blogu ali si oglej utrinke na Instagramu. Hkrati ne zamudi tudi enkratne priložnosti, saj bo danes opolnoči po slovenskem času (s 4. na 5. april 2018) na voljo 100 Working Holiday viz za leto 2018!


Več informacij

 
 
 

Želiš ostati v stiku z našimi novostmi in drugimi obvestili? Vpiši svoj e-naslov in enkrat do dvakrat na mesec te bodo v tvojem nabiralniku čakale informacije o zanimivih in ugodnih potovanjih.

Izberi si novice zase

All we do is travel

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Preberite več o piškotih.

STA potovanja
Trg Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana

080 47 42

info@stapotovanja.com

Vsak delavnik nas med 8. in 17. uro dobite na telefonskih številkah:

LJUBLJANA
T: 01/ 439 16 90
T: 01/ 439 16 91
M: 041 612 711
L: Ajdovščina 1, Ljubljana

ZAGREB
T: +385 1 488 63 40
M: +385 99 488 63 40
F: +385 1 488 63 45
L: Ulica Andrije Hebranga 22, Zagreb