Avtor: Eva Z.     Preglej vse negove/njene blorume.

Pred odhodom

---

V Jordanijo gremo!!! Taka je bila odlocitev 3 obupanih popotnic, ki na internetu niso nasle letelskih kart za Turcijo, cenejsih od 50 tisocakov. Jordanija pa je skrvinostno mezikala v kopici last minute ponudb. Se nekaj dodatnih pogovorov o podaljsanju potovanja na 14 dni (obcutno pomankanje casa in materialnih stedstev letos) in letalska karta ze lezi na moji vedno prepolni mizi in caka, da jo v ponedeljek skrbno polozim v nahrbtnik.

Ponedeljek, 18.7.2005

---

Let je bil predviden (in izveden) sele popoldne, zato sem imela cel dan cas, da sem opravila se zadnje nakupe in uredila, kot vedno tik pred zdajci, zdravstveno zavarovanje. Med opazovanjem skupine, s katero naj bi leteli, sem v mnozici upokojenih parov in druzin z majhnimi otroki zagledala mladenko in dva mladenica. Jah, pa kaj potem, se sprasujete. Zanimivo je to: skupinica popotnikov so namrec moji sokrajani, s katerimi se doma, v lepi rodni vasi, NIKOLI ne srecamo. Ta nikoli smo potem nadoknadili v eni noci, ko smo sli najprej skupaj ven, kjer se je nas takoj prilepil mladi Arabec, ki nas je kljub vztrajnem zavracanju ponudbe odpeljal na lokalno plazo, potem pa smo (vse tri-jaz in moji sopotnici B. in M.) prespale v njihovi hotelski sobi. Ker za prvo noc nismo imele rezervirane nobene sobe, je bilo spanje na armafleksih (njihovih, ne nasih) v lepi hotelski sobi namesto na predvideni javni plazi (kot se je kasneje izkazalo zastonj plaze oz. plaze brez kaficev, kjer bi bilo mozno avanturistiscno prespati, sploh ni bilo) prav bozanska resitev. Sele proti koncu vecera, ko smo spili caj in z majaronom (oz. necem podobnim) zacinjemo kavo, ki jo je castil nas novi prijatelj, se je izkazalo, kaj sploh hoce. Fant je namrec ponujal prevoz do vseh znanih in neznanih destinacijah po ZELO ugodnih cenah, special price just for us. Kaksna bi bila cena niti ne vem, ker smo do Ammana nameravale z busom naseldnje jutro in nisem niti vprasala, ker bi tovrstno vprasanje verjetno vodilo v nekaj urno prepricevanje, da mi ponuja najcenejsi in najudobnejsi in najnaj prevoz vseh casov. No ja , vsaj pijaca je bila zastonj.

Torek, 19.7.2005

---

Jutranje iskanje avtobusne postaje, iz katere vozijo avtobusi v Amman je bilo koktejl preklinjanja neznosne vrocine, otepanja nadleznih taksistov in tihega obupavanja nad arabskim neznanjem Angelescine. Vztrajnost se poplaca in uspelo nam je najti pravi avtobus, ki naj bi v kratkem odpeljal. Po vsej verjetnosti bi res, ce bi se tistega dopoldne vec ljudi, predvsem domacinov, namenilo v Amman. Ker pa torek ni najpopularnejsi dan za izlete v glavno mesto, smo cakali vec kot dve uri, da se je avtobus napolnil (ker iz postaje odpelje sele ko so zasedena vsa mesta) in se koncno premaknil. Pot, dolga 300 km, je z vsemi postanki trajala zakajenih (po avtobusu se je siril cigaretni dim) 6 ur. Ko smo prispeli v Amman (verjetno nikoli ne bom vedela, na katero postajo, vseekakor pa je bila precej oddaljena od centra), je sledilo iskanje taksija. Po uspesnem (no, tisti trenutek se nam je 2 JDja za 10 minut zdela ugodna ponudba) barantanju za ceno in dogovoru, naj nas odpelje v mestni center, v downtown, nas je taksist odpeljal na vrh hriba in cakal, da izstopimo. Hmmmm, majcken nesporazum, prisli smo do Citadela, kjer domujeta arheoloski muzej in stevilne izkopanine... Za dodatne dinarje nas je odpeljal nazaj, po hribu navzdol, v dejanski downtown, kjer smo si nasle zares ugodno sobo (vsaka 1000 sit na noc). Vecer smo izkoristile za sprehod po obupno revnem mestnem jedru in si privoscile kavo v lokalni kavarni. Tam smo bile glavna atrakcija - poleg tega, da smo bile edine zenske, smo drznile celo kartati (za njihove razmere pravo barberstvo), tako da smo bile cel vecer delezne buljenja v nas. Res pa je, da nihce ni kakorkoli tezil.

Sreda, 20.7.2005

---

Danes je bil na vrsti celodnevni izlet Amman - Um Qeis - Pella - Aljun - Jerash - Amman. V Um Qeisu me je bolj kot rimski ostanki navdusil pogled na Sirijo. Nanjo smo gledali obcudujoce in hkrati zviska (v smislu nadmorske visine). Razprostirala se je pod nami, kamor je seglo oko, razen na zahodu, kjer se je zlila z Izraelom. Na poti v Pello smo se ustavili ob reki Yarmuk, ker je bil taksist preprican, da cesa tako lepega na smemo zamuditi. Po obicajnem foto sessionu z modro-zelenim Yarmukum v ozadju, smo nadaljevali pot. V Pelli smo se ustavili pri gostilnicarju (taksist je na poti obiskal vse svoje znance), ki bi nas najraje, kar vse tri, porocil s svojim sinom. Evropejka bi bila dober, ugleden ulov za njegovega Adama. Ker se nam je mudilo v Aljun, porocne pogodbe nismo uspeli podpisati (no ja, verjetno je ne bi, tudi ce bi imeli teden dni casa). Tam smo si za naslednji JD (jordanski dinar, vstopnine v gradove in cerkve so bile praviloma enotne-1 JD) ogledale grad. Njihovi gradovi v veliki vecini ponujajo le razbitine in razglede na okolico. Tudi ta ni bil izjema. Vec sem si obetala od Jerasha, o katerem v turisticnih vodicih pise najvec. Tam se vsako poletje odvija glasbeni festival, zato je bilo anticno mesto ob 16ih ze zaprto. Zadovoljiti smo se morale s predverjem, od koder se pravzaprav vidi vse (vse stebre in stebrice, torej). Samo splezati je bilo na tribune hipodroma in potem ziveti 10 minut v smrtnem strahu, ko so policaji za nami nekaj vpili. Ker je nase znanje arabscine enako nuli, domisljija pa ogromna, lahko tistih nekaj besed, ki jih slisis za sabo, prevedes tudi kot "Stoj ali pa streljam!" Ko se je izkazalo, da policaj razlaga nekaj svojemu prijatelju, ki ga ni dobro slisal, je bilo precej spet mirno. :) Najvecja pridobitev tega dne je bila, da me je trgovec (alias umetnik rokodelec) naucil delati kamele, gore, golobcke (no, le-ta mi ni uspel, zato ga je moj ucitelj spremenil v sonce) iz raznobarvnega peska. Steklenicko so potem opremili z imenom in tako je nastala lep spominek za mojo sestro.

Cetrtek, 21.7.2005

---

Dan za ogled puscavskih gradov. Prvi od treh je bil grad Azraq. Presenteljvo lepe, modro-sivkaste razbitine sredi oaze. Nato nam je sofer razodel, da je v blizini rezervat divjih zivali in da nas z veseljem odpelje tja za dodatnih 5 JD-jev. Tako se pa ze ne bomo sli, ceno smo postavili ze zjutraj in nihce nam ni omenil, da je ob poti tudi rezervat, torej smo ponudbo zavrnile, ces da smo itak brez denarja. ...in nas je odpeljal tja zastonj (verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da smo RAVNO TEDAJ zacele pogovarjat, kam bomo sle naslednji dan in je zaslutil, da obstaja verjetnost, da ga bomo najele tudi v naslednjih dneh, v kolikor se bo izkazal za solidnega voznika). Ko smo se prebili mimo vseh kamel, ki so se pasle na dovozu v rezervat, smo si iz razglednega stopla ogledali volkove, gazele, pave, noje in atilope, ki si jih pripeljali tja da bi jih zascitili pred ljudmi, ki so grdo ravnali z njimi, jih preprodajali in mucili. Naslednji, drugi, grad je bil Amra, ki je del Unescove kulturne dediscine. V to elitno druzino je bil sprejet zaradi precudovitih fresk (upodobljeni so raznovrstni motivi - od zivali do plesalk itd.), ki krasijo vse stene gradu. Za konec izleta smo si ogledali se tretji grad - Qasr el Karana, tokrat lepe, rumenkasto-oker razbitine. Po obveznem caju pri beduinih, smo se odpeljali nazaj v Amman. Zvecer smo sle se na obvezen pepsi pred spanjem (ker je v Jordaniji cetrtek dan za zadetek, je bila tokrat to pijaca pred zuranjem in neprespano nocjo), tokrat v bar nasproti rimskega teatra.

Petek, 22.7.2005

---

Danes je bil v planu izlet Amman - gora Nebo -Madaba - Karak - Mrtvo morje. Ob Mrtvem morju naj bi spale dve noci, potem pa se odpravile proti Aqabi. Izlet je (do neke mere) potekal po predvidenem nacrtu. Na gori Nebo smo videle Obljubljeno dezelo (iz natanko take perspektive kot jo je Mojzes ze davno pred nami), mozaik v madabski cerkvi je bil lep, krizarski grad v Karaku pa ogromen (ogromno razbitin, da ne bo pomote). Taksist, s katerim smo bili dogovorjeni, da nas pri Mrtvem morju pusti, nas je med potjo skusal prepricati, naj gremo z njim nazaj v Amman, saj sta ob Mrtem morju le dva in se to 5-zvezdicna hotela. "Haha, dej ne nakladi, gotovo nista samo dva hotela na tako znanem mestu, kot je obala Mrtvega morja," smo si mislile in tako je nas in nase nahrbtnike odlozil ob plazi. Ker sem komaj cakala, da se grem kopat oz. lebdet v Mrtvo morje, sem se na brzino slekla in se z B. odpravila po plazi do morja. Za nama so zaceli tekati Indijci in Indijke, s katerimi smo si delili plazo in nas fotografirati. Pa kaj jim ni jasno?? Obletavali so nas z vseh strani in nas snemali, fotkali, v najboljsem primeru le na hitro slikali z mobitelom. Po petih minutah plavanja, ko me je vse zacelo peci, sem sla iz vode, pod najblizji tus, kjer nisem se dolgo prisla na vrsto, saj so se Indijke teple pod njim, nato pa se najhitreje poskusala nazaj oblecti. Prava nocna mora, to oblacenje. Spet so nas slikali z vseh strani, za vsako palmo je bil nekdo skrit in nas je poskusal 'na skrivaj' fotografirati, neka Indijka je celo prisla do mene in me vprasala, ce se lahko slika z mano. "10 JD," sem ji odgovorila, kar ji ni bilo vsec, zato je koncno odsla. Mi pa tudi, cimprej iz te plaze, cimprej stran od teh cudakov! Ko smo odhajale, je nase mesto zasedla naslednja skupinica Evropejcev - zaenkrat se vsi veseli, ko pa niso vedeli, kaj jih caka. :) Zatem je nastopil problem: ob Mrtvem morja sta dejansko samo dva hotela in v obeh nocitev stane nad 150$ na noc, kar ni cena, ki bi jo katerakoli od nas treh bila pripravljena placati. Na plazi ni bilo mozno spati, zadnji avtobus do Ammana je ze odpeljal, nas taksist je bil verjetno ze zdavnaj doma... Na sreco smo nasle poceni prevoz z nekom, ki je imel opravke v Ammanu in nas je na crno odpljal tja. Z nami v kombiju je bil tudi Japonec, ki je sel vmes se na goro Nebo. Ker se nam nikamor ni mudilo, smo ga mirno pocakale v kombiju, medtem ko je preuceval vsak kamen na gori (vazno, da je bil poceni prevoz - po obcutku sodec zato, ker ga je ubogi Japoncek desetkratno placal). Ko smo prisle nazaj v hotel, v katrem smo bile prejsnje tri dni, smo avtomaticno dobile kljuc od 'nase' sobe, ceprav je bil receptor rahlo zmeden, saj smo se zjutraj z vso kramo odpravile in placale vse pretekle nocitve. Vsekakor pa nas je bil zelo vesel. Zvecer tezko pricakovana kavica v Abdunu, najbogatejsi cetrti, ki je raj za ljubitelje hitrih, lepih, dragih avtomobilov (zame), s katerimi se bogati mladci vozijo po ulici gor in dol in oprezajo za obozevalkami.

Sobota, 23.7.2005

---

Zjutraj smo se odpravile na ulice Ammana. Hrupa in piskanja avtomobilov, ki se mi je zdelo prvi dan neznosno, sploh nisem vec slisala. V turisticni agenciji smo se pozanimale, kje je bazen (pravzaprav je bila nasa zelja izvedeti, kje je aquapark, pa te besede niti niso poznali) in dan prezivele tam.

Nedelja, 24.7.2005

---

Potikanje po prestiznih hotelih, kamor so nas napotili v turisticnih agencijah (cilj je bil zopet najti vodni park). V hotelih so res imeli bazencke, samo dva dni preziveti na bazenu, v katerem niti zaplavati ne mores dobro, bi bilo nesmiselno in dolgocasno. Usoda nas je pripeljala v nakupovalni center Mecca Mall, kjer smo sle popoldne v kino. :) Zvecer smo izkoristile taksista, ki je bil do uses zaljubljen v M., da nas je vozil po Ammanu, sel z nami v zabaviscni park (precej zanimiva prigoda je bilo zaletavanje z avtocki v z rutami ovite in popolnoma zakrite Arabke in Arabce), na pijaco, skratka povsod, kar nam je padlo na pamet tisti trenutek. Glede na to, da idej ni zmanjkalo, smo se v hotel vrnile sele pozno ponoci.

Ponedeljek, 25.7.2005

---

Pot na jug, v Aqabo, kjer nas je cakal rezerviran in ze placan hotel. Tokrat je bila voznja z busom balzam. Za isto ceno kot smo prisle v Amman, smo se peljale nazaj v Aqabo, le da je bil tokrat avtobus klimatiziran, kajenje prepovedano, precej hitrejsi, brez postankov, s stevardeso, postrezbo hrane in pijace,... Voznja je tokrat trajala le tri ure. V hotelu smo se dobili s kolegi, ki so danes leteli nazaj domov. Priporocali so nam taksista, ki jih je vozil okrog in nam povedali, da so jih ostali taksisti sprasevali, kje so tiste tri punce, s katerimi so jih videli prvi vecer (prejsni ponedeljek, ko smo sli skupaj ven). Ocitno imajo pod nazdorom res vsakega turista, turistke pa se stokrat bolj.

Torek, 26.7.2005

---

Lezanje na Royal Beach, navdusenje nad kristalno cistim morjem (kar prinese s sabo vecurno namakanje in plavanje), urejeno plazo, ki jo sicer drago placas (6 JD), nenavdusenje nad cenami (1,5 l vode 2 JD, prekalkulirano 600 sit) in neznosno vrocino. Skratka, lep poletni dan.

Sreda, 27.7.2005

---

Spet lenoben dan na plazi, tokrat na Barracudi. Ta je se lepsa od vcerajsnje Royal plaze. Lezalniki imajo boljse blazine, polno je gugalnikov, ki ti jih postrescek odnese, kamor zelis, v baru iz trsenega stropa prsi hladna voda, ki te osvezi, sredi vode je trampolin, imajo igrisca za odbojko, kosarko, dance floor, vrtijo Saint Germaina, bazen (to je bil bolj kot ne privatni bazen, saj sva bili z B. edini plavalki v njem),... Ocena plaze: 5.

Cetrtek, 28.7.2005

---

Zjutraj se je bilo treba (pre)zgodaj vstati, da smo se z Ahmedom (nasim aqabskim taksistom, ki nas je po tem izletu prevazal izkljucno zastonj) odpeljali v Petro in upali, da ne bo prevroce. Petra je lepa, vendar ne vem, kaj bi v njej poceli dva dni, ce bi upostevali nasvete iz turisticnih vodicev in dejansko kupili dvodnevno karto (ta bi nas stala 13 JD (s studensko izkaznico, ki jo 2 krat preverijo je cena 50% nizja; za ostale je karta 26 JD); za enodnevno pa smo odsteli 10,5 JD (torej 21 JD za tiste, ki nimajo s sabo izkaznice, pa ceprav so studenti, kar se je zgodilo nasi B.)). Vrocina pa nam je itak ze po nekaj urah udarila v glavo. Po ogledu Petre smo se odpeljali v puscavo Wadi Rum, kjer smo skupaj s slovenskim parom najeli dzip in se celo popoldne vozili po puscavi. Ustavili smo se pri vseh bediunih, da sta taksista, ki sta se vozila z nami poklepetala z njimi (verjetno sta sporocila vse trace iz Aqabe), pogledati smo sli za vsako skalo, kjer naj bi bilo nekoc zlato, vecer pa koncali v beduinskem kampu na vecerji s trebusno plesalko. Ko smo se vozili nazaj proti Aqabi, nam je Ahmed prevajal arabske popevke, ki smo jih poslusali v anglescino. Glede na to, da ni bil samo prevod, pac pa tudi priredba, smo se posteno nasmejele. V hotel smo prisli sele okrog polnoci.

Petek, 29.7.2005

---

Obisk lokalne plaze Japanese Garden, ki ima tako ime zaradi pisanih koral na morskem dnu. Dan smo prezivele s potapljacem, ki nam je posodil maske, da smo si ogledale morsko floro in favno. Popoldne se nam je pridruzil se Ahmed, ki nas je prisel iskat dve uri prej kot je bilo dogovorjeno. V bistvu si nas je prisvojil in je prisel pogledat, ce je z nami vse v redu in nas 'cuvat'. Ko nas je zagledal, da se pogovarjamo z nasim potapljacem, je bil jezen in uzaljen hkrati (kasneje se je izkazalo, da je skregan z njim, zato je bil tak). Zvecer nas je vabil, da bi sle z njim na juzno plazo, kamor konec tedna hodijo domacini, vendar je bil after party (vcerajsnjega mtv partyja v Wadi Rumu) na Barracudi bolj vabljiva zadeva. In na Barracudi so se res potrudili, zlasti z osvetljavo, ki je plazo naredila res imenitno. Pa se en kup Anglezov, Kanadcanov, Evropejcev je bilo tam; zahodnjaska scena vsaj enkrat na teden mi kar ugaja. :)

Sobota, 30.7.2005

---

Spet cel dan na Royal Beach. Zvecer foto session v Aqabi, ker sem B. in M. tezila, da moramo nujno poslikat vse palme in palmice (in vodomete!!) v centru.

Nedelja, 31.7.2005

---

Se zadnjic na Barracudi, pocivamo po NAPORNEM potovanju.

Ponedeljek, 1.8.2005

---

Danes je let domov. Ker je imel avion dobirh pet ur zamude, smo noc preziveli v hotelski recepciji z ostalimi iz nase skupine in ugotovili, da je prava skoda, da se nismo spoznali ze prej. Kakorkoli, bila sta prijetna dva tedna.

Je tudi tebe navdušil(-a) Jordanija? Preveri naše ponudbe...

Kje nas najdete ...