Rusija - St. Petersburg in Moskva

Zelo opazno v Rusiji je razlikovanje ljudi na dva sloja; bogati (za katere je cena vedno normalna, ne glede na to, da je cappucino 4€) ter revne, ki komaj shajajo skozi mesec.

Najino prvo doživljanje življenja v St. Petersburgu je bilo ob prihodu v stanovanje, ki nama ga je priskrbela Olga. Že na vhodu so te pričakala težka železna vrata, ki jih odpira poseben čip in predno sva prišli do stanovanja, sva morali s številnimi ključi odpreti še dvoje vrat. Stanovanje je bilo skromno opremljeno, imelo je vonj po zatohlem, iz pip je tekla rjava voda z neprijetnim vonjem, po kateri je sestra dobila alergijo, vsa okna so se odpirala samo z eno kljuko, iz vodovodnih cevi je puščala voda …

Tam sva preživeli slab teden, vendar dovolj, da nama bo ostal v spominu ter naju vedno spomnil v kakšnih razmerah nekateri ljudje živijo.

St. Petersburg je ogromno mesto, polno zanimivosti, mogočnih zgradb, ljudi ter kanalov zaradi katerih se mesto imenuje  tudi Severne Benetke.

Mesto ter okolico sva si ogledali po dolgem in počez. Najbolj naju je impresioniral Peterhof, poletni dvorec Petra Velikega, ki po številnih fontanah in kaskadah spominja na Pariški Versailles.

Obvezen ogled je tudi Tcarsko selo / Puškin oz. poletna rezidenca Katarine Velike ter najbolj mogočne jantarjeve sobe, za katero so porabili kar 16 ton jantarja v osmih različnih barvnih odtenkih.

Če v St. Petersburg potujete poleti so ena največjih in najlepših atrakcij mesta tudi tako imenovane Bele noči. To so pravzaprav polarni dnevi, ki pa se z ostalimi severnimi deželami razlikujejo po tem, da v mestu ob določenih nočnih urah dvigujejo mostove. Glavni namen tega je, da lahko večje ladje pridejo po reki globlje v mesto, postransko pa služi dvigovanje mostov za romantične sprehode meščanov ob obrežju reke Neve ter množične oglede turistov z avtobusi ali ladjicami.

Med ogledovanjem mesta sva spoznavali Ruski promet ter nore voznike kombijev, ki veljajo za ene cenejših prevozov. Zanj ne boste odšteli več kot 1,30 € pa četudi se boste peljali pol ure daleč. Edina pomanjkljivost pa je ta, da je skoraj nujno potrebno znati Rusko, saj drugače ne boste vedeli, kje in kdaj izstopiti. Šoferju namreč le rečeš, kje ustavi in že si na cilju.

Prav tako pa je znanje branja cirilice skoraj nujno potrebno, še posebej če se boste po mestu vozili s podzemno železnico, saj je vse označeno le v Ruščini.  Podzemna železnica je po mnenju mnogih najboljši, najcenejši ter najhitrejši možen transport po mestu in njegovem jedru. Žetonza vstop vas bo stal 0,40 €.

V Mestih kot sta St. Petersburg ter Moskva sva  se stalno srečevali z razlikami med revnimi in bogatimi. Prav ironično je videti komaj voznega Moskviča, ki je že ves rjast, nekaj metrov stran pa stoji popolnoma nov Ferrari. Tudi v večini ljudi se opazi prezirljiv pogled do tistih »ta bogatih«. Človek res ne bi mogel zgrešiti zaničljivi ton, ko ti povedo: » To je pa trgovina za tiste bogate«.

Tudi stanovanjski bloki, v katerih živi večina prebivalcev teh dveh megapolisov, je večina takih, da so življenjske razmere v njih nevzdržne. Žalostno pa je prav to, da iz njih prihajajo na zunaj do popolnosti urejene ženske, ki v vrtoglavih petah in vsaj s tremi »flajštri« na nogah stopajo novim zmagam naproti – tu mislim predvsem lovljenju premožnejših moških. Večina jih le išče, kako bi se rešile bede v kateri trenutno živijo.

No, da pa ne bomo samo kritični, moram priznati, da sem v Rusiji jedla eno najboljših črnih čokolad! Znani so tudi po zelo dobrih bonbonih z različnimi okusi. Obvezen spominek za domače.

Ko smo pa že pri spominkih, naj omenim, da brez Matrioške (v Sloveniji jo poznamo kot Babuško) tu ne gre. Pravi užitek je bila hoja med stojnicami in barantanje s prodajalci. Na koncu sva obe domov prinesli pravo malo zbirko Matriošk in goro tablic temne čokolade. Med spominki pa nista manjkali tudi dve kučmi.

Vreden ogleda je bil tudi pravi ruski cirkus z atraktivno točko, v kateri je nastopalo pet tigrov. Bilo je zanimivo in dinamično. Morda je nekoliko kvarilo vzdušje le majhen obisk predstave, vendar se sami nisva obremenjevali s tem. Cena take predstave, ki je trajala uro in pol je odvisna od sedeža. Naju je karta prišla 7,30 €.

Potem je tu še mogočni Leninov spomenik, nasproti njega pa industrijska prodajalna najbolj znane čokoladnice v mestu – Krupskoja, kjer sva si nakupili pol kilograma raznoraznih čokoladnih bonbonov.

Poseben pečat pa je na naju naredil ogromen spomenik v spomin na 2. svetovno vojno in obleganje Rusije. Takoj, ko sva stopili v njegovo bližino, sva bili očarani. Ne toliko zaradi veličine, vendar zaradi načina, s katerim ti pričarajo najboljše možno vzdušje tega zgodovinskega dogodka, ki bi bilo sploh mogoče. Utesnjenost, srh in groza so tista čustva, ki te spreletavajo ko se sprehajaš med vsemi spominskimi ploščami. Vse to pa podkrepi otožna glasba in gorenje bakel.

Pot te vodi nato še pod zemljo, v mračno spominsko sobo, kjer se na platnu vrti film o tem, kako so ljudje zaradi 900 dni obleganja nemških vojakov trpeli zaradi mraza, pomanjkanja hrane, ter enostavno pomanjkanja občutka biti človek.

Ob sprehajanju po sobi in pogledu na stotine imen žrtev v knjigi mrtvih, si ne moreš kaj da se te ne poloti žalost ter nenehna vprašanja zakaj, kako?? Pogled na vse orožje, dnevnike žrtev, kjer opisujejo vse trpljenje, leseni deščici s katero so ljudje hodili po hrano in na kateri je pisalo »Lačen sem« ter majhnim koščkom kruha, ki je ljudem predstavljal dnevni obrok, te enostavno zadane! Groza….

Po končanem ogledu enostavno ne moreš ostati ravnodušen in še nekaj ur sva se sprehajali po mestu potrti in kar nisva mogli pozabiti vseh tamkajšnjih prizorov.