Free Willy!

Avtor: matjaz b.     Preglej vse negove/njene blorume.

Hervey Bay - zaliv med celino in Fraser Islandom je zaradi zatišne lege priljubljeno zbirališče delfinov in kitov grbavcev na njihovi poti med obalo Antarktike in Velikim koralnim grebenom. Mimogrede, Fraser Island je največji peščen otok na svetu, menda tokovi po vsej vzhodni obali odnasajo pesek in ga odlagajo prav na tem mestu. Ni ravno najprijetnejse mesto za kopanje, saj je morje polno nevarnih morskih psov, zato pa so številna jezera, peščene ceste in kampiranje v divjini pravi magnet za turiste. Žal se nama čas zdaj resnično že neusmiljeno izteka  (čeprav 17 dni običajno zadostuje za povsem soliden dopust) in še nekaj tisoč kilometrov poti pred nama ponuja še polno "obveznih" postankov. Zato sva morala Fraser Island izpustiti, kljub temu pa sva v Hervey Bay-u prezivela navdušujoče in težko (kmalu) ponovljivo dopoldne. Že ob 7h zjutraj sva se naslikala v marini in si zagotovila mesto na turistični ladjici, namenjeni opazovanju kitov. Sprva ni najbolje kazalo, saj dolgo nismo našli nobenega kita, ko smo končno naleteli na par, pa nista bila ravno najbolj igrivo razpoložena. Nekajkrat sta prišla na površje po zrak, ob tem pokazala hrbtno plavut...kar precej razočarana sva se že sprijaznila z dejstvom, da itak ne smeš verjeti slikam, ki jih vidiš v reklamnih brošurah - v njih kiti skačejo iz vode, tik pred nosovi radovednih množic. Pa se nama je le nasmehnila še športna sreča...na poti nazaj nam je najprej delala družbo jata delfinov, težko pa bi opisal navdušenje, ko smo se pridružili še eni ladji ob kateri so razigrano plavali ogromni kiti, mahali s svojimi plavutmi in repi, plavali tik ob ladji, nas opazovali z velikim ocesom na bradavičasti in s školjkami porasli glavi. Povsem nepričakovano pa je eden od njih nenadoma skočil iz vode, se pokazal v vsej svoji gromozanskosti, preden je pred osuplimi opazovalci hrbtno priletel nazaj v vodo.

Težko bi ta dan kaj preseglo navdušenje nad temi mogočnimi živalmi. Sprehodila sva se še po Noosa Heads, prijetnem letoviškem mestecu, za uživanje na Sunshine Beach (po kateri nosi ime ta del obale - Sunshine Coast) pa je, kako ironično, sonce prehitro zašlo :) Čakala naju je še pot proti Brisbanu, cesta je postala večpasovnica, prometna gneča pa nama je zbujala skomine po čudoviti osami Stuart Hwy-a! (Mimogrede, Wolf Creek je film, ki pripoveduje o umorih in izginotjih turistov na tej čudoviti cesti. Definitivno za pogledat, ampak PO potovanju :) - zakaj imam občutek, da sva to že omenila?)

Po radiu neprestano poslušava polemike o uporabi kanalizacijskih odplak za oskrbo vodovodnega sistema. Ja, tako hudo sušo imajo že nekaj let zapored. Kljub temu nama je ravno dež (naj jim bo) pokvaril neslednje dopoldne. Želela sva videti Glasshouse Mountains, nacinalni park, ki se ponaša z več deset stožčasto oblikovanimi osamelci. Verjameva Lonely Planetu na besedo, ker v megli kakršna je bila, nisva prav veliko videla. Med polji ananasa in jagod sva prispela v Brisbane. Tu sva najprej naletela na javni (in brezplačni) kamp, kjer smeš ostati do 48 ur - pri tem so ti na voljo lepo vzdrževani vroči tuši in WC-ji. Ne spomnim se, če sva o tem že kaj pisala, pa si nedvomno zasluži omembe - obcestna počivališča so vsakih nekaj 10 km, na njih so pogosto roštilji (plinski, električni, v oddaljenih krajih pa celo s pripravljenim kupčkom drv), malo manj pogosto WCji, včasih celo tuši. Ponekod sicer piše, da je počivališče namenjeno počitku in ne prenočevanju (kar je včasih težko ločiti), kar zelo številni prikoličarji in avtodomarji pridno izkoriščamo in se izognemo zapravljanju denarja za kampe. Podobno je v mestnih parkih kamor domačini radi zahajajo in si tam privoščijo sveže pripravljeno kosilo z žara. Poanta tegale eseja je, da so počivališča v glavnem izredno lepo vzdrževana, nihče se ne spravlja nad roštilje in jih uničuje - kar se nam na Balkanu verjetno ne bi ravno posrečilo.

V Brisbanu sva preživela prekrasen sončen dan, malo na ulicah, malo ob rekih s sladoledom v roki in malo preveč v muzeju...kjer nama je čas v nekakšni hiši eksperimentov (namenjeni majnim in velikim otrokom) prehitro mineval. Povzpela sva se tudi v zvonik mestne hiše, ki je tudi uradna razgledna točka. Samo kaj, ko so vse okoliške stolpnice nekajkrat višje od njega.

Južno od Brisbana se razprostira Gold Coast. Eden najbolj turistično zlorabljenih delov obale. Najzgovornejši primerek tega kam nas pelje kapital je Surfer's Paradise. Kraj, kjer se sredi peščenih plaž dvigajo v nebo ogromni nebotičniki in neverjetno spominja na Miami. Surferji se mu odkar ga je zajela razvojna mrzlica menda na široko izogibajo, ampak valovi so kljub temu primerni in tudi sam sem se poskusil v dveurnem tečaju. Bilo je zabavno in če ne bi bil po eni uri že na smrt izmučen, bi verjetno že prav obvladal! To je bil en redkih dni, ki sva ga preživela nekoliko bolj počitniško - ves dan na plaži. 

Znočilo se je že, ko sva prispela v Kingscliff, kjer sva bila najavljena k starejšemu paru. Mike (Marjan) in njegova Peggy sta naju čudovito toplo sprejela zato je bilo slovo naslednji dan prav ganljivo. Ta kraj (in njegova širša okolica) je čisto nasprotje mladostnemu Surfer's Paradisu - od tod tudi zabavna pripomba prodajalca na črpalki, da je tukaj "God's waiting room"! S simpatične lokalne plaže sva daleč na obzorju opazovala kite, kako se spet mečejo iz vode, bližje pa jih tokrat žal ni bilo. V idiličnem Byron Bay-u, kjer bi se z veseljem ustavila za kak teden, sva ujela ravno sončni zahod, lep razgled s svetilnika in že sva se podala proti Sydneyu. Skoraj z nadzvočno hitrostjo - tako kot letalo, ki je letelo POD nama, ko sva stala na najvzhodnejši točki Avtralije (GPS E153.63793 S28.63631)!

   

Poglavje nima vnešenih fotografij.