Whitsunday in Capricorn Coast..

Avtor: matjaz b.     Preglej vse negove/njene blorume.

Ker je bil na sreco ravno petek, sva si nekoliko juzneje lahko ogledala AIMS - Australian Institute for Marine Science (GPS E147.05446, S19.26824). Hightech ustanova, kjer denar ni problem - ce raziskovalci potrebujejo nekaj, cesar se ne da kupit, jim to naredijo v domaci delavnici - ravnokar so patentirali podvodni racunalnik! S svojo dejavnostjo so najpomembnejsa tovrstna ustanova v tropskih morjih. Morda pa se kdaj ponudi moznost za raziskovalno delo tukaj - bilo bi zelo zanimivo! Trenutno na veliko preucujejo spuzve, ki so menda polne potencialno faracevtsko uporabnih snovi. Vse tole pa je bil sele uvod v izredno zabavno popoldne v Billabong Sanctuaryu. Nekaksnem zivalskem vrtu prepolnem avstralskih posebnosti. Cas je neverjetno hitro mineval v druzbi kengurujev, koal, dingov, vombatov, pitonov, krokodilov, rack, kakadujev in koncno Cassowarija! Vecina teh prijetnih zivalc se je kar prosto sprehajala med obiskovalci in se pustila bozati in crkljati. Cakala naju je se nocna voznja v Airlie Beach (E148.69122, S20.28120), kjer se je naslednje jutro obetala nova dogodivscina.

Vkrcala sva se na 18-metrsko Maxi jadrnico, sicer ze nekoliko zmahano zmagovalko regate Sydney-Hobart iz leta 1983! Vlazna in smrdljiva kabina je postala najin nov dom za naslednje dve noci, ampak dogajanje na palubi je bilo mnogo prijetnejse! V druzbi se dvajsetih popotnikov, od zelo simpaticnih Irk, Nizozemca, Svicarja do zabavnih Nemcev in smesno govorecih Francozev sva se dobro pocutila, ceprav sva se na tej prostrani celini ze kar privadila na mir in samoto. Tridnevno krizarjenje po otocju Whitsundays (GPS E148.88080, S20.04291), ki so ena najbolj 'vrocih' avstralskih destinacij, je bilo kombinacija jadranja in potapljanja. Vreme nam je sicer vsak dan malo ponagajalo, ampak kljub temu naju narava spet ni razocarala. Prekrasne korale, pisano zivljenje pod vodo, ogromne ribe - vec kot meter velik Napoleonfish, ki se je celo prisel pobozat in le nekoliko manjse papagajke, ki s svojimi, kot kljun oblikovanimi usti, na ves glas strgajo po koralah. To pa sploh ni bil edini zvok, ki sva ga dozivela med potapljanjem na Whitsundayih! Ce sva za nekaj trenutkov zadrzala dih in pocakala, da so se razkadili mehurcki, ki so nama sumeli okrog uses, sva lahko slisala pesem kitov...cisto pravo in cisto tako, kot na posnetkih! Od neznega cviljenja, do grmenju podobnega brundanja - fenomenalno! Obiskali smo tudi plazo Whitehaven Beach (GPS E149.02550, S20.24446), ki sodi med 10 najlepsih na svetu. S svojo snezno belo mivko je res cudovita in v plitvi vodi lahko plavas med mnozico ogromnih skatov.

Nikdar si ne bi mislil, da naju bo suha, mehka, cista (ceprav nekoliko prekratka) postelja v najinem avtodomeku tako razveselila. Pravi luksuz. Cas naju ze malo priganja in ze na vecer povratka z jadranja sva se odpeljala v Eungello. Beseda pomeni: 'dezela oblakov' in neverjetno, kako hitro sva razumela zakaj. Ze dolgo ne pomniva take megle, kot naju je zalotila tam na strmi in vijugasti cesti v Eungella National Park. Tja sva sla z namenom, da spoznava se eno vrsto Avstralcev - platipuse oziroma kljunace. Zjutraj, ko sva se prebudila na parkiriscu, kjer sva zvecer komaj videla predse, ni bilo vec ne duha ne sluha o megli. Sprehodila sva se ob reki in po potrpezljivem cakanju ugledala te male, smesne zivalice, kako plavajo po recici. Ta dan sva si zelela ogledati se tovarno sladkorja v Mackayu in tu naju je najin GPS prvic skoraj pustil na cedilu. Pot, ki nama jo je izracunal se je koncala na kolovozu med prostranimi polji sladkornega trsa. Verjetno je bilo res samo se 2 km cez hrib do glavne ceste, ampak cez zaprta zelezna vrata nama ni uspelo priti :). Vseeno sva ujela ogled tovarne, ki je bil sicer pod vsako kritiko, ampak z znanjem, ki sva si ga pridobila ze prej v muzeju, sva zdaj ze strokovnjaka za sladkorno industrijo. Queensland je eden najvecjih svetovnih proizvajalcev sladkorja, vecino pridelka v nerafinirani obliki izvozijo na vse trge, ki jih dosezejo po Tihem in Indijskem oceanu. Neverjetno je, da prakticno nicesar ne zavrzejo. Zeleno listje trsa (ves sladkor je v steblu) pustijo na njivah kot gnojilo in zascito pred razrascanjem plevela ter erozijo, vlaknast del stebla porabijo za kurjenje peci v teh tovarnah, necistoce zgostijo v nekaksno blato, ki je spet gnojilo, ostanke sirupa po kristalizaciji sladkorja (melasa) pa porabijo za krmo. Razen, ce ne...

Kot sva ugotovila naslednji dan v Bundabergu, se da iz melase narediti se vse kaj drugega kot mleko. Neposredo ob mlinu za sladkorni trs v Bundabergu je zelo znana destilarna ruma. Melasa iz tovarne sladkorja gre kar po podzemnih ceveh v skladisce v tovarni ruma, kjer iz nje - torej prakticno iz odpadka sladkorne industrije, kujejo dobicek s proizvodnjo ruma. Ogled destilarne pa je zasluzil cisto desetko! Za degustacijo je bilo ustrezno poskrbljeno in najnovejsi proizvod - rumov liker (ki se ga se ne da kupiti nikjer razen v tovarni) je odlicen! Ob pokusanju odlicnega ruma sva se tako zaklepetala s starejsim avstralskim parom, da sva pozno ponoci prisla v Hervey bay (GPS E 152,82573 S 25,26071), kjer pa naju je naslednji dan cakalo cudovito presenecenje...