Turizem na pohodu.

Avtor: matjaz b.     Preglej vse negove/njene blorume.

Tropical north

Za razliko od Darwina in njegove sirse okolice, je na vzhodni obali po ciklonu bolj malo sonca. Pravijo, da se obicajno dezevje neha konec marca, ampak letos sploh se ni nehalo dezevati. Ta dez naju je oviral pri uzivanju na enem najlepsih delov vzhodne obale - Cape tribulation-u (GPS E 145,47250 S 16,07612). Ta je del velikega nacionalnega pakra Daintree, ki je spet del svetovne Unescove dediscine in je redek ostanek dezevnega pragozda, ki se ni spremenil ze vec miljonov let. Za obisk dezevnega pragozda je bilo res pravo vreme in po dvignjenih, med drevesi razpetih mostickih sva si uspela ogledati rastlinje vse od tal, pa do visine 25m. Presenetljivo kako se vegetacija spreminja in kaj vse raste tam visoko pod nebom. Obstaja vrsta fikusa, ki se ovija okrog drevesa gostitelja in z njegovo oporo prileze prav do vrha, kjer je vec svetlobe. Mreza korenin in vej se z leti tako zgosti, da se gostitelj zadusi in nemalokrat vidis dobesedno mrezasto drevo, po tem ko je gostitelj umrl in strohnel. Druga zanimiva rastlina se imenuje Bird nest ali pticje gnezdo. To je neke vrste praprot, ki se zasadi visoko v drevesu, ponavadi na sticiscu dveh vej. Potem raste in raste in bolj ko je velika, vec odpadlega listja ujame v svoje liste, le-to strohni in iz njega nastane prst in sota v katero rastlina lovi vodo. Tako je popolnoma samostojna, od gostitelja ne zahteva nic, razen opore visoko zgoraj, blizu svetlobe. Kar pa ne pomeni, da ga to ne bo pokoncalo. Vcasih taka 'kosara' prsti, korenin in zelenja zraste tudi preko 2h metrov v premeru in kadar mocno dezuje se voda shranjuje in teza narasca....dokler je drevo ne zdrzi vec in se zlomi. Ampak tak je cikel narave...padlo drevo strohni v samo nekaj mesecih in ponuja novo hrano rastlinam in zivalim, na tleh se odpre pravo okno svetlobe in prebudi se novo zivljenje.

Druga znacilnost tega gozda pa se pojavi tam, kjer gozd sreca morje. Na obalah se dalec v notranjost raztezajo mangrove, ki niso tip drevesa, ampak splosno ime za rastlinje, ki ima sposobnost rasti v slani vodi. Nekatera drevesa imajo korenine visoko nad tlemi, v njih se lovi blato in scasoma se celina vse bolj pomika proti morju. Tretja lepota in tisto kar nama je dez zares kar malo pokvaril pa so bile plaze. Bel pesek, turkizna voda, kokosove palme in modro nebo je tisto kar sva pricakovala. Videla pa blatne, sive, od dezja namocene plaze, rjavorumeno morje, sivo nebo in kokosove palme. Saj ne, da se nisva trudila vsrkati vse lepote, ki nama jo je ponujala narava. Prav nasprotno! Prav na hitro sva jo zauzila in se nato odpravila proti jugu, upajoc na boljse vreme. Obenem sva prav veliko pogledovala v temo gostega gozda, v upanju, da bova uzrla pticji obraz znamenitega Cassowary-a. Daljnega sorodnika emuja, noja in novozelandskega kiwija. V visino lahko ta kokoska zraste tudi 2 metra in ima do 20cm dolge kremplje. Kadar jo srecas jo je najbolje potiho popihati za prvo drevo, kajti ko napade brcne naprej z obema nogama in je zmozna ubiti cloveka. Ampak to se je zgodilo le 2krat in se to takrat, ko sta ta dva osebka kradla jajca. Sicer pa ima ta zival eno precej lahko nalogo v zivljenju...cenjena je zato, ker kaka. Je namrec edina zival, ki lahko poje dolocene sadeze, ki rastejo v dezevnem pragozdu in ti sadezi vzklijejo le iz prebavljenih semen. Tako je cassowary ena velika sracka, ki po gozdu raztrosa prebavljeno seme in tako skrbi, da se rahlo naravno ravnovesje ne porusi.

Port Douglas je prva vas na dooolgi verigi mest po vzhodni obali. Prijetno letoviscno mesto, kjer sva izvedela, da bo vreme naslednji dan lepo kot ze dolgo ne in tako sva se prijavila za tri potope na Velikem koralnem grebenu. Takrat se je pokazalo celo sonce in sva lahko preizkusila tropske vode severne Avstralije, nakar sva se opravila nazaj na Atherton tablelands v mestece Mareeba, kjer se je prav tiste dni odvijal eden najvecjih rodeov na celini. V treh dneh se je dogajalo marsikaj, od tekmovanja za kralijco rodea, do tekmovanja v razlicnih disciplinah in razlicnih starostnih skupinah, vrhunec pa je bil nesporno 'spopad' kavbojev iz New south wales-a in Queensland-a. Obcudovala sva lahko drzavne in mednarodne prvake kako so golih rok lovili precej velike bikce, kako so spretno vodili konje v hitrostnih preizkusnjah, kako so obvladali neujahane konje brez sedla in do tu je bilo vse se precej logicno pocetje. Nekako pa nama ni slo v glavo zakaj bi kdo hotel jahati podivjanega bika! Ampak tudi to je del tekmovanja in videla sva nekaj prav uspesnih obstankov in nekaj prav grdih padcev. Poleg tega pa sva dozivela kako je malo podezelsko mestece zazivelo, kako so se pravi mali kavbojski decki sprehajali od stojnice do stojnice, v svojih oprijetih kavbojkah, karirastih srajcah, s sirokimi klobuki na glavi in svetlecimi zaponkami na pasu. Kako so se lokalne najstnice uredile za pravo tekmovanje za miss tega leta, kako so otroci v mlajsih kategorijah dali vse od sebe in predvsem kako so bili dobri v tem kar so poceli. Ugotovila sva, da je tudi v zakotnih in na prvo oko dolgocasnih avstralskih podezelskih mestih prav lepo. Da se sicer ne vozis s skuterji po mestnih plocnikih, ampak imas zato cisto svojega konja, s katerim celo leto pridno treniras, da se bos na rodeu dobro odrezal in predvsem sva dojela kako lepo je biti del nekega dogodka, ki lokalnim prebivalcem pomeni prav toliko kot nam bozic in novo leto.

The reef

Ze zgodaj naslednje jutro smo odpluli iz marine Port Douglas-a in se podali na odprto morje. Vreme ni bilo prav dobre volje in zacetek ni bil obetaven. Ampak ze po slabi uri voznje so nam prekrizali pot pravi kiti grbavci in nam pomahali s svojimi znamenitimi repi! Da je bila sreca se popolnejsa, se je prav kmalu pokazalo tudi sonce, ki je z nami vztrajalo vse do vecera. Great barrier reef je del svetovne dediscine in se razteza skoraj 2000km. Sestavlja ga vec kot 3000 koralnih grebenov in je dom nestetim zivalim. Prva stvar, ki jo opazis pod vodo pa niti ni mnozica rib ampak barve, barve! Kot bi si cisto vse nadelo praznicne kostume, barve se dobesedno prelivajo in svetlikajo v soncnih zarkih, ki prodrejo v vodo. Ze same korale in vse kar raste na njih imajo toliko razlicnih oblik in barv, da bi lahko cel dan opazoval samo njih. Ampak potem so tu se ribe! Velike in male, vseh moznih barv in najbolj smesnih oblik. Videla sva tudi nekaj morskih psov, skatov in cele trope barakud. Poleg samih potopov pa naju je prijetno presenetilo se nekaj. Prvic sva dozivela pravo luksuzno postrezbo! Za zajtrk so nam ze takoj zjutraj postregli z okusnimi sendvici, muffini in piskoti, za kosilo smo se najedli skampov, morske rizote, razlicnih solat in krasnega tropskega sadja. In kot da bi lahko pojedli se kaj, so nam na poti nazaj spet postregli z raznim pecivom. Ugotovila sva, da nama je taka postrezba vsec in da bova se potovala s to druzbo:))

Na poti proti Cairnsu sva se ustavila se v Tjakupai aboridzinskem centru, kjer sva spet spoznala nekaj zanimivih stvari o plemenih z vzhodne obale. Pokazali so nama, da se da na navadno plasticno cev igrati prav tako lepo kot na didziridu in naju naucili, da se da tudi z didzem in njegovo pesmijo pripovedovati zgodbe. Za se bolj poglobljen vpogled v njihovo bogato kulturo, pa sva imela moznost metati bumerange in sulice, ter se naucila nekaj o njihovem tradicionalnem lovu. Po dokaj izcrpnih instrukcijah sva uspela pripraviti bumerang, da se je vrnil k nama in celo puscice nama je uspelo vreci prav tako dalec kot najinim uciteljem. Imajo namrec poseben nacin metanja puscic. Vrzes jo tako, da njen konec zataknes za poseben 'spear thrower'. To je u bistvu tanek kos lesa, ki ga drzis v roki kot lopar in ko stegnes roko, ti jo ta metalec podaljsa se skoraj za celo dolzino, saj z njegovega skrajnega konca odrines puscico od sebe. Tako imas daljso 'roko' in z manjsim naporom vrzes puscico dlje.

Potem pa sva prav kmalu dozivela kulturni sok. Cairns je prava turisticna meka. Masovni turizem cveti na vsakem koraku in povsod te spremljajo kitajski prodajalci cenenih spominkov ... Vsi ljudje nekam hitijo kot bi nekaj nekje pozabili in vse trgovine in vsa sara ti dajejo obcutek, da se zivi le za nakupe. Mogoce je k temu slabemu vtisu o mestu pripomegel se dez, ampak zapustila sva ga ze po dobrih dveh urah in se veselila pametne odlocitve, da si ogledava se centralno in ne le vzhodno Avstralijio.

 Po nic kaj dobrem vtisu sva v temi in dezju nadaljevala pot proti jugu. Pravzaprav sva po dolgem casu prvic potovala ponoci in ugotovila, da je kar skoda, ce ne mores opazovati pokrajine, ki se lahko v zelo kratkem casu prav zanimivo spremeni. Tako sva se nevede vozila mimo najvisjih vrhov Queenslanda...pa saj nisva veliko zamujala, najvisji je 1622m visok Bartle Frere. Sele zjutraj sva tudi ugotovila, da naju povsod obdajajo plantaze sladkornega trsa, ki je tukaj velik biznis!

V Inninsfailu, ki je licno mestece z nekaj lepimi 'Art Deco' zgradbami, nastalimi po unicujocem ciklonu leta 1930, sva lahko na lastne oci videla posledice zadnjega ciklona - Larry-ja, ki je tu divjal pred nekaj meseci. Po mestu se vedno manjka ogromno streh, tudi drevje na okoliskih hribih je videti kot da bi bilo pozgano...vse rjavo in brez listja. Spotoma sva obiskala se muzej o pridelovanju sladkorja. Pred ciklonom bi najbrz izvedela o sladkorni industriji precej vec, saj je muzej se vedno napol podrt. Ampak nekaj malega sva se vendarle naucila o tem kako se goji sladkorni trs in po kaksnem postopku iz njega pridobivajo sladkor. Ker se je le malo za tem popolnoma zjasnilo, sva se z navdusenjem odpravila na plazo Mission Beach, tam pa ugotovila, da piha ledenomrzel veter in da je se najbolj prijetno kar v avtu. Ob cesti so naju zabavale neverjetno domiselne table, ki opozarjajo na nevarnost, da ti pot precka kaksna cudna lokalna zver. Tokrat je slo spet za Cassowaryje, ampak table (zal nimava slike) so presegle inovativnost tistih s Cape Tribulationa!

Najvecje mesto tropskega severnega Queenslanda, Townsville (GPS E146.79092, S19.24234), naju je pricakalo brez oblacka. S trajektom sva se odpeljala na Magnetic Island - otocek 25 minut plovbe od mesta. Tam sva najprej nameravala najeti kolesa, ampak pogled (in izkusnje z grskih otokov - nekateri sreckoti jih greste spoznavat jutri!) na razgibanost obale, so naju spametovali. Po otoku (ki je sicer dolg le nekaj km) sva sla raje z avtobusom...in tam sva na lastne oci videla, zakaj kolesu tukaj recejo 'push bike' - ljudje so kolesa po klancih raje rinili ob sebi :) Dan je bil res precudovit, plaze prav tako in prvic po dolgem casu naju je sonce dovolj odtajalo, da sva sla z veseljem cofotat v vodo. Vse bi bilo se bolj popolno, ce bi si po kopanju lahko privoscila se piknik - s seboj sva iz supermarketa prinesla sveze peceno pisko in odlicen kruh...zal nama je vse skupaj med kopanjem ukradla vrana, malo poprckala, raztresla nekaj metrov naokrog...potem pa seveda pustila! Ampak midva se nisva dala! Ko sva se zvecer vrnila na celino sva si kupila se eno pisko, jo dobila po polovicni ceni in tudi celo zmazala! Je bila res dobra.

Naslednji dan sva prezivela v Reef HQ, akvariju s pravim (zivim!) koralnim grebenom. Kaj drugega na tak dezeven dan itak ne bi mogla poceti, ampak niti za trenutek nama ni bilo dolgcas. Poleg pisanih ribic, zelv, morskih psov in drugih cudovitih stvorov sva si v posebnem OMNIMAX kinu na kroglastem platnu ogledala se cudovit film Deep Sea! Krasni posnetki in zelo udobno dozivetje - za razliko od obicajnega kina, si v OMNIMAXu udobno zleknjen v nagnjenem stolu in dogajanje je vsepovsod okrog tebe! Zvok in slika, kot se sika! Naucila sva se tudi zanimivost o razmnozevanju  koral. Vsako leto, priblizno en teden po polni luni v oktobru ali novembru vse korale, po nekem genetskem navodilu istocasno zacno sproscati svoje spolne celice. Na ta nacin si zagotovijo, da kljub vsem ribam, ki tako dobijo svoje kosilo, vseeno dovolj majhnih polipov prezivi in najde svoje mesto na kaksni skali in zacne novo kolonijo. Tudi greben v akvariju se obnasa tako in postaja vedno bogatejsi.