Švica, 17.10.2005

Ja, teden je minil s svetlobno hitrostjo.Vreme je bilo spet ves cas prekrasno, sonce, cez dan se je kar precej stoplilo, tako da sem predvsem konec tedna izkoristila za pohajkovanje po bliznjih in manj bliznih zame novih krajih. V cetrtek smo sli v okviru francoscine vsi skupaj v Bern. Mesto je fantasticno!!!! Predvsem je center v eni ravnini in je samo manjsi klanec, ce zelis do reke, sicer pa se sprehajas po ravnem!!! Najprej smo obiskali Einsteinov muzej. Morm rect, da je bil to najbolj zanimiv muzej, kar sem jih kdajkoli videla. Imeli smo celo vodenje po muzeju, kar men sicer ne odgovarja, ker mi je obicajno dolgcas, a tokrat sta 2 uri minili kot blisk (pa zal si se nismo ogldali celotne razstave). Razlagal nam je mlad student, ki pise doktorat iz fizike. Najprej smo izvedeli nekaj zanimivosti o samem Albertovem zivljenju, nato se je pa zacelo... Relativnostna teorija. Svetlobna hitrost. Enacbe. In podobne zadeve. Mladenic se je neizmerno trudil, da bi nam razjasnil, kaj vse so Einsteinove zasluge in morm se pohvalt, vsem kar je povedal (govoril je namrec v francoscini) sm razumela, a zal tudi tokrat ne dojela, he he. Te fizikalne zadeve ostajajo zame zal se vedno spanska vas... Samo je bilo pa res hudo zanimivo!

Sledil je ogled svicarskega parlamenta, Bundeshaus, ki pa se zdalec ni bilo zanimivo. Sm skorej zaspala in ugotovila, da tud slucajno ne bi mogla biti poslanec, ker bi se men tm not na zasedanjih skoz zehal, stoli pa tud slucajno niso dovolj udobni, da bi lahko lezala tm kot krava (no, pa tud spodobl se neb, he he).  Nato sva z enim sosolcem malo po mestu letala in si ga ogledovala. Je super staro mesto, same stare hiske iz crnega kamna, z uro kot v Pragi, ni blo sicer krav, majo pa medvede (mesto je namrec dobilo ime po njih.  

V soboto sm bla pa na trgatvi. Prvic u zivlenju. S slovenskimi zdomci, ki zivijo v Svici ze desetletja. Dan je bil zelo pester in to ze od samega zacetka. Z Nejo, ta drugo slovenki, mojo sosolko, sva bili zmenjeni na zelezniski postaji malo pred 10h, da greva skupaj na vlak in v Bern. Jz moram do mesta pridt z busom (pes se mi ni dalo) in ko sem prisla na mojo postajo, busa od nikoder. Zdelo se mi je cudno, nato pa se spomnim, da velja ob sobotah drugacen vozni red in da sm bus zamudila. Nc, se odpravim pes po cesti in stopam, v upanju, da mi kdo ustavi. In imela sm sreco - ustavil mi je nek gospod, ki sem ga prosila, ce me lahko kr v center na postajo zapelje, ker jz mam vlak cez 8 minut. Stopil je po gasu, uletela sm na salter, prodajalec mi je hitro prodal karto, stekla sm po stopnicah (k sreci je nasa postaja majhna in nima cele vrste peronov) in v zadnjem hipu skocila na vlak. Se k seb nism prsla, smo se ze odpelal. Zakaj sm hitela?? V bernu sva bili z Nejo dogovorjeni s slovenskim konzulom v Svici, g. Jozefom Cirajem. On naju je namrec na trgatev sploh povabil. No, gospod je iredno prijazen, zelo razgledan, pripravljen nama je vedno priskociti na pomoc, in res super ampak pravi klovn. Model je mau usekan, ce mene prasate. No, odpeljali smo se proti Baslu in tam nasli vinograd g. Martina Brumca. To je slovenec, ki ze dolgo zivi v Svici, kjer se ukvarja s pridelavo vina. Najprej smo nabirali grozdje in to je bil zame ze kr podbig, glede na to, da se boljim zuzkov, tm pa same cebele. Ampak sm prezivela in se celo uzivala sm!! Nto smo odsli v njegovo tovarno, kjer nam je obrazlozil postopek pridelave vina, nam dal poskusiti most, nato pa smo odsli k njemu domov, kjer je njegova zena pripravila kosilo za vseh 25 ljudi. In bilo je odlicno!!!! Ne vem, a je blo res tako okusno al se je men samo zdelo, glede na to, da ze 2 tedna zivim od svoje kuhinje, ki... Pustmo malenkosti. Kosilo sem pojedla z velikim uzitkom, s se vecjim uzitkom pa sem planila na sveze peceno domaco orehovo potico... Debata je tekla, vmes nas je g. konzul zabaval z branjem vicev, ki jih je pripravil za tokrat. Proti veceru  smo se odpravili proti domu, vsak z 2 flasama vina (slovensko-svicarskega) in eno ogromno rozo v teglcu. Toda dneva se ni bilo konec... G. konzul je imela z nama se nacrte. Najprej smo se pripeljali k njenu domov, kjer nama je razkazal kako deluje garaza - ce bova namrec kdaj zeleli, si lahko mirno sposodiva njegov avto ali prespiva v njegovem stanovanju. No, garaza me je cist fascinirala. Te svicarji so se zmisll, kako bi jo maksimalno izkoristl in so pravokotno pred bokse postavili neke premikajoce plosce. Ce nimas boksa, si kupis t.i. stojisce. Avto postavis pred boks in tako prakticno ta boks zaparkiras. A ko hoce lastnik boksa do svojega avta, nima nobenih tezav, samo prtisne na knof in cela vsrta stojisc se zcne premikat, tako da avto, ki je bil pred tvojim boksom, zaparkira sosednji boks, ti pa mirno zapeljes avto v / iz svojega boksa. Svasta.

No, ko sem vstopila v stanovanje g. konzula, sm skor padla po tleh. Stanovanje je nabito polno starih kovckov. En zraven drugega, drug na drugem. Model je namrec strasten zbiratelj vsega starega. In v vsakem kovcku ima zbirko necesa. Srebrnega pribora, svetilk, na tone ur, skatlc, vec kot 5000 starih plosc, starega nakita, v kleti ima celo 4 stare motorje, ki jih je uvozil iz Slovenije, kjer jih ima se nekaj. Skratka, v tistih kovckih najdes vse, kar rabs oz. ne rabs.

Ja, dan se kar ni bil koncan, opraviti smo morali se obljubljeno distribucijo zelja. G. konzul je ocitnotudi strasten vrtnar in v Komendi je pridelal zelje, ki ga je danes ob kosilu obljubil slovenskemu ambasadorju, njegovi zeni in njegovemu soferju. Torej, pobrali smo zelje in odsli na obisk h g. ambasadorju. Z zeno sta bila verjetno ravno tako prsenecena kot midve, ko smo se ob 22h prikazali z zeljem na njunih vratih. Sta zelo prijazna gospod in gospa, prav tako njun sofer, ki ni bil nic manj presenecen ob dostavi zelja, he he. No, koncno sva se z Nejo le uspeli izgovoriti, da bi sli domov. Ujeti sva morali namrec vlak. Prijazno naju je peljal na postajo, nama pomagal kupiti karte in utrujeni smo se poslovili. jaz sem sanjala samo se o postelji...

Skratka dan je bil lep, poln novih dozivetij, predvsem pa izredno zanimiv. Danasnji pa ni bil nic slabsi. Zacel se je enako razburljivo, saj sem, tokrat sicer zadela bus, ampak je bil vlak ze prakticno na odhodu, zopet skocila na vlak v zadnjem hipu. Lahko recem, da sem ze pravi mojster v lovlenju vlakov. Mogoce bi loh nastopila v kksnem filmu kot kaskader... Odsla sem na potep po Lausannu in Montreux-ju. Lousanne me ni tako preprical. Jebil zanimiv za pogled, a... Kaj pa vem, ni ravno po mojem okusu. Predvsem pa je zgrajen na hribu, kar pomeni, da sem spet hribolazla. Zelela sem namrec videti tako katedralo, ki je na vrhu hriba, kot genevsko jezero, ki je seveda na dnu. No, spehod se je izplacal. Nato pa zopet na vlak, v nic kaj drugacnem stilu kot doslej, he he. Montreux je pa fantasticen!!!! Ima palme!!!! Sred svice. Privoscila sm si dolg sprehod ob obali jezera, vse do gradu, kjer me je skoraj napadel labod (neki sm mela ideje, da bi ga pobozala, sam ocitno ni cist iste sorte k krava... je bl divji), nato pa po osti poti nazaj. Ogromno ljudi, ki se sprehajajo, kolesarijo, rolajo, tecejo, plujejo, smucajo na vodi in se kaj. Bila sem ze kar utrujena in cas je bil, da se vrnem domov...

Ja, spet sm se razpisala, sam se neki vm morm povedat, ker je men prou smesno. Te svicarji so baje cist paranojicni. Baje se neizmerno bojijo teroristicnih in bombnih in drugih napadov na njihovo ozemlje. Vojske nimajo profesionalne, imajo pa podoben sistem kot smo ga imeli pri nas, le da je verjetno precej bolj resno organiziran. Vsak moski, svicarski drzavljan, se mora udeleziti sluzenja vojaskega roka. pac po koncanem solanju, s tem da omejitev zgornje meje starosti ni. Ko pac si vpoklican, moras pridt za 9 mesecev na urjenje, nato pa se vsako leto do ne-vem-kerega-leta za 3 tedne na vaje. Ko zdej moski konca to 9 mesecno urjenje, dobi za domov avtomatsko pusko z metki vred. In to vsak. Le-to mora popraviti v kleti, s tem da metki in puska ne smejo bit na istem mestu, ampak vsak n enem koncu sobe. A to kdo preverja, ne vem... Poleg tega je Svica baje prepredena z bunkerji. Imajo jih seveda vse javne ustanove, prav tako pa nej bi ga imla tudi vsaka hisa, kajti tu velja zakon, da vsak, ki gradi hiso, mora vkljuciti v nacrt tudi bunker. Potem pa naj bi bila tu se cela podzemna letalisca in vojaske baze in stabi in kaj-jz-vem-kaj-se-vse...

No, zdej pa zares konc. In oblublam, da bom naslednic krajsa!

Aja, sam se neki. Hvala vsem, ki ste mi svetovali glede krav oz. bozanja le-teh. Nisem sicer se imela casa, da to preizkusim, a upam, da bom kmalu uspela izpolniti tudi to nalogo...

Lupcka vsem!!! Pa lahko noc!!